Nakupovalna mrzlica se kar ne neha. Še posebej ne sedaj, ko se bližajo božično novoletni prazniki. Ljudje hitijo sem ter tja, gor in dol ter se drenjajo po trgovinah. V rokah pa polne vrečke raznoraznega blaga. Čevlji, igrače, oblačila, foto material in še in še. Zanimivo pa je to, da ob veliki poplavi raznih internetnih trgovin, ljudje še vedno kupujejo po trgovinah, je pa res, da so spletni nakupi bolj priljubljeni pri mlajši populaciji, sprehodi po trgovinah pa so bolj kot ne rezervirani za starejše, ki še vedno prisegajo na videno, kupljeno.

Oblačila je še vedno prej dobro videti, pomeriti in šele nato kupiti. Sem nekaj dni nazaj, ko sem užival ob dopoldanski kavi v lokalu, gledal in kasneje poslušal poštarja, kako je natovorjen z vrečkami in kartonskimi škatlami hodil od vhoda do vhoda v našem stanovanjskem naselju. V vrečkah pa verjetno oblačila, po obliki sodeč, sem pomislil. Kasneje sede za mizo zraven moje in ga slišim kako robanti, kako so ljudje postali razvajeni. Natakarici je povedal primer punce iz sosednjega bloka, imena profesionalno ni izdal nekomu se je moral potožit. Že na poti do nje jo pokliče po telefonu, ker pač tako velevajo službena pravila, samo trenutek mu odgovori in vpraša ali mi morda lahko prinesete v prvo nadstropje, sem še v pižami. Dobro, reče, naj bo.

Pozvoni na domofon, da mu odpre vrata, potem pa šok. Pred vrati stanovanja stoji mlado dekle ter ga vljudno prosi, če lahko vrečko odpre in pomeri oblačila, ker ne ve če je naročila pravo številko. Absurd. Pa kaj še, naj še plačam vrečko ali kaj. Groza. Pa se je obrnil in stekel po stopnicah, mimogrede je v poštni nabiralnik odložil še obvestilo o prispeli pošiljki in vrečko zalučal v kot avtomobila in ves jezen sedel v lokal. Še zdaj je bil ves rdeč v obraz zaradi jeze. Zdaj pa si naj gre na pošto po ta svoja oblačila.…